Tri v vrsto (četrta pa še čaka)

Končno je neznosna vročina malo popustila. KONČNO. Takoj imam več veselja za šivanje in podobne stvari. Na zalogo sem pripravila material za štiri enake toaletke, tri dokončala, eno takoj oddala, ena pa še čaka na zadrgo in finiširanje.

 Opsa, tista na sredini je pa pojedla eno nitko.

Toaletke sem začela šivati konec leta 2010, potem ko sem hudo zbolela in prestala dve operaciji. Moram priznati, da se mi je takrat življenje obrnilo, prej hudo pomembne stvari so postale povsem brez vrednosti.

Pa sem našla smisel v ročnem delu, v ustvarjanju, v času, ki ga preživim mirna in pomirjena sama s sabo in s svetom. Res zanimivo, da moraš doživeti nekaj hudega, da se zaveš, da je bolj pomembno to kar občutiš ti, da si miren in zadovoljen sam s sabo in s svojim življenjem, kot pa to, kaj drugi pričakujejo od tebe. Kar naenkrat sem ugotovila, da tisto prej nisem bila več jaz. Silno pehanje za denarjem in materialnimi dobrinami je postala samo še bolestna šala. Verjetno sem se začela spreminjati že prej, saj sem v  času okrevanja veliko razmišljala (kaj drugega tako ali tako nisem mogla početi) in ugotovila, da se vse skupaj ni moglo končati drugače.  Vse poti so vodile k popolnemu kolapsu in nato samo še na boljše. Če ne bi bila tako trdoživa, ne vem če bi preživela. Tako so se izrazili dohtarji. No, tudi danes ni vse rožnato, imam druge skrbi, ampak kar te ne ubije te naredi močnejšega.

Skratka želela sem povedati, da je tudi tole ustvarjanje zdravilno, vir nove energije. Kot sem že napisala ne samo, da kaj zašijem, tudi kvačkam zelo rada, štrikam, ukvarjam se z vrtom, kuham... Vse to mi je v veselje in mi daje energijo in moč. Nekateri tega ne razumejo. Za njih je npr. šivanje toaletk stran metanje časa, ker tole lahko kupiš vsepovsod za male denarje. Samo meni je v neizmerno zadovoljstvo, ko nekaj nastaja pod tvojimi rokami, ko se trudiš, da bi bi bila zadrga lepo zašita, ko zaključiš pa je to tvoj izdelek, na katerega si ponosen. Od takrat sem zašila že nekaj stvari, veliko toaletk, nekaj oblačil, torb.... in vse to je postala že prava mala obsedenost. Kar nekaj mi manjka, če nič ne počnem z rokami - prsti postanejo nemirni.  

Sem se čisto preveč razpisala. Grem še malo ustvarjati.

Lepo se imejte, uživajte v poletju.